Več o Luninih mrkih

Vsa neprosojna telesa mečejo senco, ko jih osvetlimo, saj svetloba ne more skoznje. Senco teles lahko vidimo na tleh, na stenah itd. Tudi Zemlja ima ves čas veliko in dolgo senco, saj nanjo neprestano sije Sonce. Sence našega planeta pa ne moremo kar tako videti, saj v vesolju ni sten ali zaslonov, na katere bi padala senca. Vsake toliko pa v Zemljino senco zaide Luna, temu pravimo Lunin mrk, in takrat se zavemo njenega obstoja. Pojav ni tako redek in poseben, kot se zdi. V povprečju je skoraj vsako leto po en Lunin mrk, le da morda ni viden iz naši  krajev, ali pa je takrat oblačno, morda nekaj let zapored …

Zanimivo je, da Zemljino senco lahko vidimo tudi brez Luninega mrka kmalu po zahodu in malo pred vzhodom Sonca, če je vreme jasno in na obzorju ni višjih vzpetin. Senca pada na ozračje in je vidna kot temen modrikast pas na nasprotni strani neba, kjer je zašlo ali vzšlo Sonce.

Na zgorni sliki levo je narisana velikost Zemljine sence. Premer sence je na taki oddaljenosti približno 2,5-krat večji od premera Lune. To razliko lahko opazimo pri delnem mrku. Ukrivljenost sence na Luni je manjša od ukrivljenosti Lunine ploskvice.

V sredini je montaža treh različnih faz Luninega mrka, da bi bolje videli razsežnost Zemljine sence.

Na sliki desno je skica nagibov osi Zemlje, Lune in Lunine orbite glede na ravnino kroženja Zemlje okoli Sonca (ekliptična ravnina). Razdalje niso v merilu.

V temni sobi na mizo položimo prižgano svetilko, nekoliko stran pa položimo jabolko. Svetilka predstavlja Sonce, jabolko pa Zemljo. Na mizi lepo vidimo senco jabolka.

Vzamemo manjšo kroglico, ki predstavlja Luno. Kroglico zakotalimo po mizi okoli jabolka in ko kroglica pride v senco, je mrk. Tako bi bilo, če bi se Zemlja in Luna gibali po isti ravnini – mizi. Kroglico poberemo z mize in jo podržimo nad mizo na nasprotni strani od luči. Tudi v tem primeru je jabolko med lučjo in kroglico, a senca ne pade nanjo. Tako je tudi s pravo Luno, ki se okoli Zemlje ne giblje v isti ravnini (po mizi), kot sta Zemlja in Sonce. Samo včasih, približno trikrat v dveh letih, pride Luna v Zemljino senco.

Lunin mrk ima več faz.

Polsenčna faza mrka. Na začetku mrka Luna najprej prečka Zemljino polsenco in temu pravimo polsenčna faza mrka. Ta del mrka s prostim in astronomskih opazovanj nevajenim očesom le težko opazimo, saj Lunina ploskvica le neznatno potemni.

Delna faza. Ko se Luna dotakne Zemljine sence, na njeni ploskvici na nebu opazimo spremembe. Ko Luna postopoma leze v senco, se zdi, kot bi ji nekdo kos za kosom odgrizel obod. Ko je približno polovica Lunine ploskvice v senci, se na potemnjenem delu očem prikaže tipična rdeča obarvanost. Pred tem se zaradi velikega kontrasta zdi, da je del Lune v senci črn.

Popolna faza mrka. Popolni mrk nastopi, ko pride vsa Luna v senco. Ta faza lahko traja od nekaj minut do ure, odvisno od poti, ki jo ubira Luna skozi senco. Ob nastopu popolnega mrka rdečica oblije vso Lunino ploskvico. Zakaj Zemljina senca ni povsem črna? Sončevi žarki se pri prehodu skozi ozračje Zemlje lomijo in sipajo ter tako del svetlobe zaide tudi v polsenco in senco. Večina modre svetlobe se v ozračju porazgubi, zato v senco pride predvsem rdeča svetloba. Zaradi tega ob popolnem mrku Luna ne postane nevidna, temveč le temnejša in rdeča. Pojav je podoben pordečitvi Sončeve ploskvice, ko je ta zjutraj in zvečer nizko nad obzorjem.

Luna je na nebu videti mnogo večja, kot je v resnici. Enostaven test nam to tudi pokaže.Vprašajmo se, s kako velikim kovancem v iztegnjeni roki ravno zakrijemo pogled na polno Luno. Večina bo izbrala kovanec za 2 ali 1 evro. V resnici je še kovanec za 5 centov prevelik.

O majhni velikosti Lunine ploskvice na nebu pričajo tudi panoramske fotografije. Vedno znova smo presenečeni, kako majhna je Luna na posnetkih.
Možgani nam ob vzhajanju polne Lune navadno pričarajo še eno optično prevaro. Ko je ob vzhodu Luna nizko nad obzorjem, se nam zdi mnogo večja kot kasneje, ko je visoko na nebu. Možgani namreč primerjajo Luno z velikostjo znanih bližjih objektov, s hišami, drevesi, gorami, in podobo priredijo. S kovancem v iztegnjeni roki ali s fotografijo lahko preverimo, da gre za iluzijo. Slika v nadaljevanju prikazuje to iluzijo (vir: timeanddate.com).

Najenostavnejše pa je ob vzhajanju polne Lune zamižati na eno oko in tako prelisičiti možgane, da ne goljufajo s primerjavami. Luna nad obzorjem je z enim očesom videti zaznavno manjša kot z obema.

Na spletu in socialnih omrežjih je veliko ponarejenih slik s pretirano poudarjeno velikostjo Lune na nebu, kot je namerna fotomontaža spodaj. Včasih je Luna posneta s teleskopom in zato nimamo prave primerjave velikosti, kot je to vidno na sliki Lune med drevesnimi krošnjami.

Ob popolnem mrku, ko je vsa Luna v Zemljini senci, se obarva v različnih odtenkih – od modrikastih, rumenih, oranžnih do opečnato in temno rdečih. Zemljina senca namreč ni povsem temna, saj se v ozračju del Sončeve svetlobe sipa ali lomi v senco. Barve popolnih mrkov so odvisne od stanja v ozračju in se med seboj znatno razlikujejo, kar opisuje Danjonova lestvica.

Danjonova lestvica Luninih mrkov

L = 0 Zelo temen mrk. Sredi popolnega mrka Lune skoraj ne vidimo.
L = 1 Temen mrk. Luna je sivkasta ali temno rjava in le s težavo vidimo podrobnosti na njenem površju.
L = 2 Temno rdeč ali rjast mrk. V sredini mrka je Lunina ploskvica zelo temna. Na začetku in na koncu mrka, ko je Luna na robu sence, je njena ploskev svetlejša.
L = 3 Opečnato rdeč mrk. Del Lune, ki je ob robu sence, je obarvan rumenkasto.
L = 4 Zelo svetel mrk. Luna je obarvana bakreno rdeče ali oranžno. Rob njene ploskvice je svetel in modrikast. 

Ozračje najbolj razpriši modro svetlobo, zato je tudi nebo podnevi modro. Ko sta Sonce ali Luna nizko nad obzorjem, njuna svetloba naredi skozi ozračje daljšo pot do nas, zato je "izguba" modre svetlobe takrat največja. Če beli svetlobi odvzamemo modro, potem ostanejo rumena, oranžna in rdeča, zato sta Luna in Sonce nizko nad obzorjem teh barv. Še posebej je ta učinek opazen, ko je v zraku veliko prašnatih delcev. Takrat je lahko Luna na nebu videti rdeča, čeprav ni mrka. Pojav je še posebej očiten v tropskih krajih, od koder je tudi spodnja slika.

Enostaven poskus za izvedbo doma ali v šoli, ki pokaže, kako ozračje ustvari rdečo barvo ob zahodu in vzhodu Sonca in Lune, hkrati pa pojasni, da v Zemljino senco pride predvsem rdeča svetloba.

Lunin mrk je viden povsod tam, kjer je Luna nad obzorjem.

Za opazovanje mrka ne potrebujemo nujno teleskopa. S teleskopom pa lahko lepo vidimo, kako Zemljina senca potuje po Luninem površju.

Pametni telefon

Luna je na nebu majhna, zato morate uporabiti zum, da bi se na fotografiji s pametnim telefonom mrk sploh videl. Popolne faze Luninih mrkov so lahko zelo temne, zato je pri fotografiranju priporočljivo, da telefon pritrdite na stojalo ali kako drugo podlago, sicer bo slika zmaknjena. S telefonom lahko tudi posnamete filmček mrka. Lunini mrki trajajo dovolj dolgo, da preizkusite različne načine snemanja s telefonom in se "učite".

Fotoaparat

Če hočete dobiti podrobnejše fotografije mrka, uporabite teleobjekiv/zum z dolgo goriščno razdaljno, ki naj ne bo manjša od 200 mm. Fotoaparat mora biti na stojalu, ker so pri mrku potrebni daljši časi osvetlitve. Preizkusite nastavitve in izberite optimalno. Pri panoramskih posnetkih z objektivi s krajšo goriščnico računajte s tem, da je Luna na nebu majhna. Glej sliko pod besedilom.

Telefon/fotoaparat + teleskop

Kvalitetne fotografije Luninega mrka lahko naredite tudi tako, da telefon ali fotoaprat kar prislonite k okularju teleskopa, ki pa mora biti na stojalu. Pri tem je sicer kar nekaj dela z "lovljenjem" slike, a rezultat je vreden truda.

Na spletu je veliko praktičnih nasvetov za naprednejše fotografe, ki želijo narediti dobre posnetke Luninega mrka. Predlagamo to spletno stran in brskanje po Youtubu.

Delni Sončev mrk, 25. oktober 2022

Delni sončev mrk 2022 – zapisi učencev 4. b razreda OŠ Renče

Primorski popolni Lunin mrk, 27. julij 2018

Delni Soncev mrk, 20. marec 2015

Delni Soncev mrk, 20. marec 2015, Spika

Delni Soncev mrk, 20. marec 2015, Metropolitan